Moji večeri so pretekla tedna izgledali nekako takole.


Najbrž bi si potem lahko mislili, da ob takem pogledu možgančki ne dajo miru in celo pri takih zadevah razmišljajo kako bi se to dalo uporabiti v kuhinji. Za sivko sem vedela, da je užitna, ampak je bilo vseeno potrebno malo researcha, da sem ugotovila kaj in kako. Prvo kar sem ugotovila je, da obstaja kulinarična sivka. No v resnici je bila to druga stvar, ker sem že najprej naštudirala več receptov in šele potem odkrila tole cvetko glede kulinarične sivke. Bah kaj pa sedaj?! Nimam pojma kaj imamo tu posajeno. Kulinarična sivka je dejansko neka specifična vrsta sivke, za večje hortikulturnike je ponavadi to Lavandula angustifolia. Na moje veselje sem nato ugotovila, da dejansko gre za sorto, ki je najbolj primerna za kuho, druge pa so morda manj primerne, ne bodo pa te ravno ubile ali spravile v bolnico. Ker sem si res želela preizkusiti recept, sem torej malo tvegala. Zato na tem mestu en čisto pravi ameriški disclaimer. Uporabite raje kulinarično sivko, razen če ste bolj avanturistične sorte. Na koncu moram reči, da se je tudi tale naša odrezala super, želodci pa tudi nikomur niso nagajali. Res je tudi, da se pri kuhi uporablja res mala količina in naj vas nikakor ne premami drastično povečevati te količine, ker bo baje (nisem šla ravno preizkušati) vse skupaj dosti hitro dobilo bolj okus po milu kot po čemerkoli drugem.

Za 10 lončkov panna cotte:

pol litra sladke smetane
1 vanilijev sladkor
50 g rjavega sladkorja
1 žlička sivkinih cvetov
1 vrečka želatine v prahu
par žlic vode

60 g agavinega sirupa
1 žlička limoninega soka
pol žličke sivkinih cvetov



Sladki smetani primešamo vanilijev in rjav sladkor in segrejemo do vretja. Odstavimo in dodamo sivkine cvetove. Verjemite mi, žlička popolnoma zadošča. 



Pustimo stati 15 minut nato odstranimo cvetove. Priporočam pa, da vmes malo testirate intenziteto sivkinega okusa, saj ni nujno da bodo vse enako močne in lahko se zgodi, da bo treba vzeti cvetove ven prej. V vmesnem času zmešamo želatino z vodo in pustimo, da nabrekne. Nato jo stopimo in jo potem ko smo odstranili cvetove, primešamo smetani. Prelijemo v posodice, ki smo jih namočili v hladno vodo in postavimo v hladilnik za vsaj 4 ure, še bolje za 6.

Za agavin preliv zmešamo agavin sirup in limonin sok in pustimo nežno vreti par minut, toliko da se malo zgosti. Odstavimo z ognja, dodamo sivkine cvetove in enako kot pri panna cotti pustimo 15 minut, nato cvetove odstranimo.

Količino agave in limoninega soka lahko po mili volji prilagajamo svojemu okusu, napisane količine pa so preverjene in za moj okus najboljše. Agavin sirup se sicer sedaj dobi že v večini večjih supermarketov, lahko pa agavin sirup nadomestimo tudi z medom.


Če delamo z mehkimi modelčki, potem nežno odmaknemo rob okoli in okoli in panna cota bi morala počasi zdrseti iz modelčka na krožnik. Pri trdih modelčkih lahko poskusimo obrniti modelček na krožnik in nežno potapkati, vendar se lahko zgodi, da bo vseeno potrebno z nožkom nežno panna cotto ločiti od roba.

Nežno prelijemo z agavinim prelivom (preveč lahko prevlada okus sivke) in po želji okrasimo še s par cvetki.





Se še spomnite mojega čaranja par mesecev nazaj? Ena popularnejših objav so bile očitno Čarobne vanilijeve kocke in kako se kakšen recept ponavadi še izboljša? Ja seveda s čokolado :) Pa poskusimo!

Za pekač 25 cm x 15 cm:
3 jajca
110 g belega sladkorja
1 strok vanilije
100 g masla
90 g moke
35 g grenkega kakava
375 ml mleka

Jajca ločimo in iz beljakov stepemo sneg. Sladkor in vanilijo zmešamo z maslom sobne temperature, da dobimo lepo povezano masleno kremo. Tole se je izkazalo za boljšo metodo od topljenja masla kot pri originalnem vanilijevem receptu.



Dodamo rumenjake in stepamo, da mešanica naraste in postane svetlo rumene barve. Dodamo moko in kakav in ponovno dobro premešamo. Dodamo mleko po četrtinah in po vsakem dodatku mešamo, da se razredči in dobro zmeša. Če dodamo vse mleko naenkrat, lahko v mleku ostanejo grudice gostejše mase, ki se težje kasneje razpusti. Masa bo zelo tekoča, še bolj kot testo za palačinke. Dodamo sneg in dobro premešamo, ni pa krize, če ostanejo kakšni večji kosi snega, ki se nočejo razpustiti.



Zlijemo v namaščen pekač. Pečemo na 160° C cca 30 - 40 minut. Najlažje je sproti preveriti ali se testo še premika, če ga potresemo in če se, to pomeni, da še ni pečeno in podaljšamo čas pečenja.


Ko je pečeno, vzamemo iz pečice in pustimo, da se ohladi na sobno temperaturo, nato pa pustimo še kakšno uro v hladilniku.



Če je sladica uspela, potem boste pri serviranju videli tri jasne plasti in vsaka je čisto drugačna. Ena rahla, ena gosta in vmes še ena kremasta. 




In končna razsodba? Ne razumite me narobe, tole je slastno, ampak bo pa hkrati eden redkih receptov, kjer zna biti vanilijev original celo boljši. Torej tokrat čokolada : vanilija = 0 : 1.



Domača vanilijeva krema in listnato testo sta se že kdaj prej izkazala za zmagovalno kombinacijo, ampak kot sladica "za v roko" pa v obliki blazinic nista ravno primerna. Ker sem pripravljala sladice za piknik, so morale biti takšne, da jih brez večje svinjarije lahko primeš v roko in dovolj preproste, da nisem bila že tri dni prej zaprta v kuhinjo. Tole dobi obe kljukici.

Za 24 vanilijevih poslastic:
1 paket zamrznjenega listnatega testa (500 g)
600 ml mleka
1 strok vanilije
4 jajca
2 rumenjaka
180 g belega sladkorja
100 g koruznega škroba
150 g masla
jagode ali drugo sadje po izbiri

Strok vanilije prepolovimo in postrgamo ven semena, nato pa semena in strok damo v mleko in ga segrejemo do vretja.


V vmesnem času zmešamo jajca, rumenjake, sladkor in koruzni škrob.


Ko mleko zavre, ga malo po malo dolivamo jajčni mešanici in vmes mešamo. Ko smo prilili vsaj pol mleka k jajcem, lahko celotno mešanico prelijemo nazaj v posodo k mleku in na srednjem ognju kuhamo nekje 5 minut, dokler se močno ne zgosti, toliko da če bi jo dali v vrečko in nabrizgali, bi obdržala obliko. Med kuhanjem nujno neprestano mešamo, ker bo drugače vse skupaj čisto grudasto, ne pa skrbeti, če vseeno nastane par grudic.


Odstavimo in primešamo maslo, ki smo ga narezali na kocke, dokler se popolnoma ne stopi in poveže s kremo. Morebitne grudice bi morale na tej točki izginiti.


Damo v plitvejšo posodo in ohladimo na sobno temperaturo, nato pa v hladilniku še par ur. Ugotovila pa sem, da je še najlažje že takoj vse skupaj nadevati v dresirno vrečko, jo zapreti in malo sploščiti (ker se bo vse skupaj hitreje hladilo). Ko je krema ohlajena lahko tako samo odrežemo konec in jo nabrizgamo.

Listnato testo razvaljamo in narežemo na kvadratke ter jih položimo v pekač za muffine.



Malo jih prepikamo, posujemo z belim sladkorjem in pečemo na 175° C, dokler niso naše posodice zlato rjave.





Testo bo seveda možno naraslo, tudi navznoter, tako da ga potem z vilicami malo umaknemo na stran, da bomo imeli prostor za kremo. Vanilijevo kremo nabrizgamo v sredino naših listnatih cupcake-ov in dodamo narezane jagode.






Mami me je ponovno razvajala z mangi. Ne tistimi, ki so zelenkasti in trdi, ampak res fantastično rdečkastimi mehkimi mmmmmm. Za te bo potrebno prav lepo pogledati kakšnega manjšega sadjarja, čeprav zanje čase v Sparu, pa najbrž še v kakšnem supermarketu, opažam takšne, ki se oglašujejo za lepo zrele in na pogled res izgledajo pravi, samo še okus moram ob priliki testirati. Ker realno te bo tisti manjši sadjar v zameno za lep pogled tudi lepo obral. Alternativa pa je vedno tudi mango v kompotu, ki je kar ok nadomestek in ga lahko ne glede na letni čas najdemo na trgovinskih policah.

Tale mousse ni ravno tipičen, ampak je zaradi dodanega jogurta ravno prav sladek in ravno prav osvežilen. Ravno prav za vroče poletno popoldne, še toliko boljše kje na počitnicah, ker je zadeva tako preprosta, da je narejena en dva tri.

Za 6 oseb potrebujemo:
2 manga
1 jogurt
1 sladko smetano
sladkor v prahu po okusu
4 lističe želatine

Mango olupimo in enega ter pol narežemo na koščke, polovico pa pustimo za kasneje. O tem kako najlažje olupiti mango tule, res pa je da to deluje le, če hočemo ven dobiti koščke. Eno polovico moramo ohraniti celo tako da na tej polovici raje uporabimo lupilnik. Če je mango res zrel, pa lahko uporabimo kar žlico, da meso izdolbemo iz lupine.



Sladko smetano stepemo s sladkorjem v prahu (zame je bila ena žlica dovolj) in ji primešamo jogurt. Lističe želatine namočimo v mrzli vodi. Mango spasiramo in pire v posodici segrejemo. Želatino ožamemo in dodamo k mangovemu pireju, da se raztopi. Pire nato ohladimo na sobno temperaturo, primešamo smetani in pustimo v hladilniku par ur, da se ohladi.


Če bi radi postregli sladico kot kremo, potem lahko želatino popolnoma izpustite. 4 lističi želatine ali pa enakovredna količina želatine v prahu (cca 6 g) je dovolj, da krema postane bolj mousse in obdrži svojo obliko, če pa bi želeli bolj strjenko, ki bi jo lahko obrnili na krožnik iz modelčkov, pa bo potrebno količino želatine še malo povečati. Tale uporabljena količina želatine je bolj kot ne naključje, saj jo je le toliko ostalo v kuhinjskem predalu, ampak včasih se pač posreči in tole je res super količina za ravno prav "moussasto" gostoto.

Mousse z žlico zajamemo in postrežemo na krožniku z rezinami preostalega manga.






Prihaja Nodi! Nodi! Vpijemo hura! ... tole se pri nas že nekaj časa ni slišalo, čeprav je bil Nodi svoje čase na sporedu toliko, da mi je šla pesmica že na živce. Ker pa je bil spet čas za Sladke nasmehe, so bile tudi želje drugačne od tistih, ki jih imata moja fanta. Čeprav priznam, da se je starejši takoj spomnil Nodija in rekel, da je tortica lepa.






Kako sem našla ta recept me ne spraševati, čisto naključje. In čisto slučajno sem zadela čisto terno. Tole smo si zadnjič privoščili za kosilo, eno tistih po službi, ko je treba jest takoj, ampak res takoooooj. Torej je prvi pogoj, da je hitro in ne preveč komplicirano. Dobro ok, je sicer ocvrto, ampak recimo da si občasno lahko privoščimo takole pregreho in to definitivno je pregreha, ena tistih ko si sit, pa bi še kar jedel, ker je tako dobro.

Za pivsko testo potrebujemo:
1 jajce
100 g moke
1 tsp pecilni
150 ml piva

Poleg tega še:
malo dodatne moke
kokos
pol kile rakcev/kozic (po možnosti z repki)
olje za cvrtje (jaz sem uporabila arašidovo)

V skledi zmešamo sestavine za pivsko testo, da dobimo testo nekako podobne gostote kot za palačinke, mogoče malo gostejše. Sestavine zadoščajo za pol kile rakcev, pa še bo verjetno ostalo.

Rakce pomokamo, nato pomočimo v testo in nazadnje povaljamo v kokos. Lahko bi jih tudi pomočili v testo brez da jih prej damo še v moko, ampak se testo lepše prime rakcev. Ravno zaradi tunkanja v testo pa je fino najti take rakce, ki imajo konec repka še vedno pritrjen.



Ocvremo v olju, dokler niso temno zlato rjavi.


Mi smo jih jedli za kosilo, tako da je morala biti še priloga, tokrat curry riž. Med kosilom je padla debata, kako bi bil tole dober party snack, recimo s kakšnimi omakicami. Na misel mi pride curryjeva, pa čilijeva ali pa s kislo smetano. Vsekakor ideje za naslednjič.



Viki bo rabil še malo časa, da bo bolj sam sebi podoben, ampak Brezzobija sem pa tokrat vsaj v zrak spravila.

Za tako "pastelno" nebo (ki na fotki mogoče niti ne pride toliko do izraza) sem najprej marmorirala fondant. Mogoče se sliši sofisticirano, ampak gre samo za to da se velik kos belega fondanta meša s temno modro, in sicer tako da se raztegne v daljšo kačo in prepogne, pa spet raztegne in prepogne, dokler se barvi dovolj ne premešata. Še najlažje je pogooglati postopek ali pogledati na youtube-u ("how to marble fondant"). Ko je torta že bila pokrita, sem z mehkim čopičem za puder (seveda ne prav z istim kot za puder :P) nežno nanesla belo jedilno barvo v prahu za koprenaste oblake.