Med brskanjem po Pintrestu, sem naletela na zanimiv recept, ponazorjen z enostavno fotko jajc, moke in Nutelle. Ker gre za sestavine, ki so skoraj vedno v naši omari, sem enostaven recept sklenila preizkusiti.

Čeprav recept pravi, da se potrebujejo samo tri sestavine, je tu vseeno en trik, ki je posledica razlik med našimi in ameriškimi recepti. Američani namreč pogosto uporabljajo t.i. self-raising flour, torej moko, ki ji je že v začetku dodan pecilni prašek in sol. Ker pa so komentarji na internetu o tem, kakšno moko je dejansko treba uporabiti različni, sem se držala kar eksperimenta, ali lahko okusna sladica nastane res iz samo treh sestavin.

Potrebujemo:
300 g Nutelle
2 jajci
70 g moke
Iz tega nastane 6 večjih brownijev; če bi jih delali v modelčkih za muffine, še nekoliko več.

Postopek priprave je tako enostaven kot sestavine. Vse sestavine dobro zmešamo z mešalnikom, napolnimo v namaščene in pomokane modelčke (ali pekač) in pečemo na 180° C. 
Okviren čas peke je 20 minut, bo pa to odvisno predvsem od tega, kakšen pekač uporabljamo. V teh modelčkih so bili browniji po 20 minutah v sredini še malo tekoči, zato sem peko podaljšala za 5 minut, v modelčkih za muffine bi po moje 20 minut moralo zadostovati. Proti koncu peke večkrat z zobotrebcem preverimo ali so pečeni, ker se sredica dokaj hitro spremeni iz bolj tekoče v pečeno, prepeči pa jih vseeno ni dobro, ker bodo preveč suhi.
Browniji so zelo lešnikasto čokoladni in uspejo tudi brez pecilnega praška, saj so načeloma browniji vedno nekoliko bolj zbiti in so kot nekakšna mešanica med torto in piškotom. Mogoče bi bilo celo bolje, da se pečejo v manjših posodicah ali pa v pekaču in jih potem razrežemo na manjše kose, ker so konkretno nasitni. Kalorij pa vsekakor ne priporočam šteti ob tem zalogaju! :)

Fondant razvaljaljamo v pravokotno obliko in z nožkom odrežemo robove, da so stranice ravne. Velikost na tej točki lahko prilagodimo, jaz sem se odločila za mini avte, tako da so dolgi le kakšne 4 cm. Kote pravokotnika nato nekoliko zaobljimo, na sprednji strani avta nekoliko bolj kot na zadnji. Nastalo obliko nato nekje na 2/3 (bolj proti zadku) s prstoma stisnemo.
Nato vzamemo dodatno manjšo kroglico fondanta; spodaj primerjava glede na že nastalo karoserijo.
Kroglico najprej oblikujemo v kocko, ki jo nato na sredini s prstom malo potlačimo, da dobimo bolj kvadrasto obliko. S prstom nato pritisnemo na eno stran, da se en rob splošči čisto do podlage in postane oblika bolj trikotna. Tako oblikujemo gornji del avta oz. streho.
Z malo vode pritrdimo streho na avto. Nato oblikujemo in poudarimo zadek, tako da z orodjem ali roko stisnemo zadek malo navzgor. Potem oblikujemo še sprednji del avta, tako da pritisnemo na sredino pokrova, da je v sredini malo nižji kot ob strani.
Svetlo moder fondant tanko razvaljamo in izrežemo sprednje, zadnje in stranski okni ter jih nalepimo na avto z malo vode.
Zadek lahko pustimo kot je, saj že tako zgleda kot spojler, lahko pa iz fondanta izrečemo majhen trak in ga z malo vode nalepimo na zadek. Na zadnjo stran avta nalepimo dve rdeči piki za zadnji luči in na sprednjo stran dve majhni beli piki za sprednje luči. Če se želimo še malo igrati z dekoracijami, vzdolž avta nalepimo ozke trakove fondanta.
Malo počakamo, da se avto nekoliko strdi, ker bo tako lažje izrezati vdolbine za kolesa brez da bi poškodovali avto. Iz črnega fondanta oblikujemo štiri majhne kroglice in jih sploščimo. Lahko samo s prstom ali pa s čim kar ima vzorec, tako da se bo ta poznal na kolesih. Z malo vode nato kolesa prilepimo v luknje in avto postavimo na slamice ali kaj podobnega, tako da bodo kolesa v zraku in se ne bodo sploščila, dokler se sušijo.
Produkcijska linija
In še končni rezultat ...
Takole pa izgleda končni izdelek na dirkaški torti.



S tole idejo ne izumljam ravno tople vode, ampak tako kot meni včasih zmanjka idej za dnevna kosila in rabim v tistem trenutku samo kakšen predlog, pa čeprav je preprost ali očiten, mogoče tole pomaga komu drugemu. Recept je res enostaven, priprava pa hitra in najbolj pomembno, otroci pojejo kot za šalo.

Potrebujemo:
instant polento
pelate
origano
tuno (ali drugo poljubno sestavino, npr. šunko, pršut)
sir (npr. gauda, mocarela)
olivno olje
sol

Polento skuhamo v osoljeni vodi, vendar bolj gosto kot pravijo navodila na embalaži. Če recimo navodila pravijo naj bo razmerje polenta: voda 1:4, potem zmanjšamo razmerje na 1:2. Proti koncu kuhanja dodamo par žlic olivnega olja in dobro zmešamo. Dokler je polenta še topla jo razporedimo v kupčke na pekač in potlačimo, da nastanejo mini pice. Lahko bi naredili tudi samo eno veliko pico, ampak za naše otroke so dosti bolj privlačne mini pice, da lahko na krožnik dobijo čisto svojo celo pico.
Namažemo s pelati, ki smo jih zmešali z origanom in dodamo poljubne sestavine, tokrat sem izbrala kar tuno iz konzerve in gaudo.
Pečemo na 220° C 10 minut.

Vsem so znane stranske pasice, ki se pojavljajo na različnih spletnih straneh, recimo blogih in facebooku in nam ponujajo vse od različnih pripomočkov za šport, igrač za otroke, diet ali pa potovanj. Odkar tako pridno googlam za novimi idejami za naslednjo sladico, ki bi jo spekla ali figurico, ki bi jo oblikovala, mi seveda splet večinoma ponuja pripomočke za peko, zadnjič pa je moje zanimanje vzbudil recept, objavljen v New York Times-u, ki kombinira limono z olivnim oljem.

Za pekač velikosti 20 x 20 cm potrebujemo:


Za testo:
150 g moke
50 g sladkorja
25 g sladkorja v prahu
140 g masla
ščep soli
limonina lupinica polovice limone

Za kremo:
4 limone
100 g sladkorja
2 jajci + 3 rumenjake
5 g gustina
ščep soli
60 g masla
60 ml olivnega olja


Vse sestavine za testo, razen masla, v multipraktiku zmešamo skupaj, enako dobro pa gre tudi z mešalcem. Nato dodamo zmehčano maslo in mešamo, dokler ne nastane gosta masa.
Pripravimo pekač in sicer tako, da izrežemo dva daljša 20 centimetrska trakova peki papirja in jih v pekač položimo tako, da se križema prekrivata. Tako bomo lahko sladico lažje dvignili iz pekača, ko bo spečena.

Testo razporedimo po dnu pekača in poteptamo ter pečemo na 170° C približno pol ure, da postane zlatorjave barve. V vmesnem času pripravimo limonino kremo.

Naribamo lupinico polovice limone in ožamemo vse 4 limone; dobili naj bi nekje 2 dcl soka. V manjši posodi zmešamo limonin sok, sladkor, jajca in rumenjake, koruzni škrob in sol in par minut segrevamo na srednjem ognju dokler ne začne vreti. Zmes mora nujno zavreti, ampak po tem ko začne vreti, kuhamo le še kakšno minuto, potem pa odstavimo iz ognja in precedimo v skledo. Dodamo še maslo, olivno olje in limonino lupinico. Bolj kot je olivno olje, ki ga uporabimo močno, bolj izrazit naj bi bil seveda tudi okus v sladici. Zato sem uporabila domače olivno olje, ki mi je še ostalo od lanske sezone, ki ima nekoliko bolj izrazit okus, kot običajno kupljena olja.

Ko je testo pečeno, ga vzamemo iz pečice in čezenj prelijemo limonino kremo. 
Postavimo nazaj v pečico in pečemo še 10 - 15 minut, dokler se krema popolnoma ne zgosti. Jaz sem pekač proti koncu vzela iz pečice in malo potresla, da se videla ali je zadeva še tekoča ali bolj zgoščena. 
Ko je pecivo pečeno, ga vzamemo iz pečice, da se ohladi na sobno temperaturo, potem pa ga postavimo še za nekaj časa v hladilnik, da se dodatno ohladi, ker ga je lažje rezati v kocke. Razrezane kocke posujemo s sladkorjem v prahu za dekoracijo. 
Količino sladkorja v kremi lahko tudi povečamo za kakšno tretjino, če želimo bolj sladko varianto, meni pa je všeč kar v tej različici, ki je sicer še vedno dovolj sladka, hkrati pa limone niso prevladane. Otroci se bolj nakremžijo, kar pa pomeni, da več ostane za nas starše :D Dodatek olivnega olja je zanimiv, sem pa pričakovala, da se bo bolj čutilo, tako da se ga komaj malo zazna na koncu.
Piškote skoraj tradicionalno pečem izključno samo v decembrskem prazničnem času. Ponavadi še malo pretiravam in jih potem nočem videti vsaj par mesecev in tako vedno čisto pozabim na ta najbolj preprost piškot za najboljše chocolate chip cookies. Sploh ne vem ali je že kdo poslovenil izraz, zame so vedno chocolate chip cookies pač chocolate chip cookies. Za pripravo potrebujemo manj kot deset minut, pečeni so tudi hitro in tako imamo lahko mimogrede na mizi domače piškote, ki jih vedno preferiram nad tistimi kupljenimi.

Glede na poletni čas pa se potem spomnim tistih piškotnih sendvičev, ki jih prodajajo po trgovinah in jih lahko otroci primejo v roko. S tako dobrimi domačimi chocolate chip cookies pa tudi takšni sendviči postanejo še toliko boljši.

Za 40 piškotov potrebujemo:
230 g masla
200 g sladkorja
2 jajci
300 g moke
1 čajna žlička sode bikarbone
večji ščep soli
250 - 300 g temne čokolade

sladoled za ustvarjanje sendvičev

Tokrat sem delala sicer le polovično količino, ker je popolnoma zadoščala za naše sendvične potrebe. Maslo narežemo na kocke, počakamo da se zmehča in ga z ročnim mešalcem premešamo. Nato postopoma dodamo sladkor ter še jajci in mešamo, da vse skupaj penasto naraste. Postopoma nato dodamo še moko s sodo in soljo. 
V receptu nisem navedla kakšen sladkor naj bi se uporabil. Piškote ponavadi vedno pečem z belim sladkorjem, vendar je tokrat stanje zadev zahtevalo, da sem uporabila demeraro in je zato mešanica na zgornji fotki nekoliko bolj rjavkasta. Pri peki sta načeloma beli in rjavi sladkor ali celo demerara med seboj zamenljivi, vendar ima vsak svoje določene lastnosti, zato je vprašanje v kakšnem razmerju jih je možno zamenjati. Z ameriškimi recepti je nekoliko lažje saj naj bi vedno uporabili enako prostornino (razmerje 1:1). Torej če vzamemo eno skodelico belega sladkorja, jo je enako možno zamenjati z eno skodelico rjavega sladkorja (s tem da ga moramo malo potlačiti, ker so kristali večji in je zato med njimi nastane več praznega prostora). Pri kilaži sicer ne gre ravno enako, ker je enak volumen enega po kilaži vedno drugačen od volumna drugega, vendar sama ponavadi vedno uporabljam enako razmerje 1:1 in potem po potrebi prilagajam. Načeloma se razlika pozna pri okusu, ker imajo bolj rjavi sladkorji bolj karamelast okus, hkrati pa so sladice pripravljene z rjavim sladkorjem malenkost bolj sočne, ker rjav sladkor nase veže vlago. 

Demerara je drugače tudi eden tistih sladkorjev, ki je dejansko samo delno predelan in čeprav je po izgledu podoben rjavemu sladkorju, ne gre za isto zadevo. Rjavi sladkor je namreč vseeno samo beli sladkor, ki je pomešan z melaso in je zato bojda le demerara ali kakšen podoben (recimo muscovado), dejansko malo bolj zdrav, ker pri predelavi zadrži več hranilnih snovi.

OK zašla sem s teme, nazaj na recept. Temno čokolado sesekljamo tako, da imamo še vedno sorazmerno velike koščke in jih dodamo masi. Na tej točki je z električnim mešalcem z običajnimi metlicami že težko mešati, tako da rajši zamenjamo na metlice za gnetenje ali pa čokolado zamešamo kar na roko s kuhalnico.
Na peki papir polagamo za oreh velike kupčke, nekje 5 cm narazen, ker se masa med peko razleze. Pečemo 12 minut na 180°C. Ko jih vzamemo iz pečice, bodo še malenkost mehki, ampak se bodo kasneje še nekoliko strdili.
Zadevo lahko zaključimo že tu, ker je potrebno pri nas piškote kar skriti, da jih sploh ostane kaj, da jih lahko spremenim v sendvič. Če pa že ostane kaj, potem nadaljujemo ...

Sladoled pustimo na sobni temperaturi toliko, da se ga lahko z žlico nadeva v kozarec obložen s prozorno folijo ali kakšno drugo podobno valjasto posodo, podobnega premera kot so piškoti. 
Folijo zgoraj potem stisnemo ali zavežemo, tako da dobimo klobasico sladoleda, ki ga damo nazaj v zmrzovalnik, da se spet popolnoma strdi. Ko je sladoled spet čisto zamrznjen, ga damo iz zmrzovalnika, odstranimo folijo in klobasico narežemo na centimetrske kose. Takšen kos sladoleda vtaknemo med dva piškota in dobimo domačo verzijo sladoledno piškotnega sendviča.
Sendvič lahko naredimo tudi brez ustvarjanja "sladoledne klobase" in damo samo kepico sladoleda med oba piškota, ampak tak sendvič je potem zelo težko jesti, ker mehki sladoled spolzi med plastmi, ko ugrizneš vanj. Če uporabimo raje odrezan kos popolnoma zamrznjenega sladoleda, potem bomo tak sendvič lahko pojedli brez večjega packanja. V ostalih primerih si kar pripravite mokre robčke, sploh za otroke :)