Ena ni nobena in tudi naše praznovanje se ni zaključilo s samo enim, ampak smo potrebovali tri, da smo pofočkali vse sorodnike in prijateljčke. Za drugo torto si je sin zaželel Praškota. Ampak ne kar kakršnegakoli Praškota. Tistega iz drugega dela, torej gasilnega. Zraven je bila izrecna zahteva, da mora imeti torta slap, potem pa si je začel že izmišljevati, da hoče še vse buldožerske prijatelje (če poznate risanko boste vedeli, da jih je kar nekaj). Ok, torej res zahtevna stranka :D Pri buldožerjih sem sicer potegnila črto in mu zato, da bo vse skupaj še malo presenečenja zanj, naredila raje gasilni helikopter.
Drugače pa vaja dela mojstra, tako da se je tokrat Praško z razliko od prejšnje torte s pomočjo malo notranje opore celo odlepil od tal. Helikopter žal ni imel te sreče.
Za jogurtni nadev sem prilagodila kar recept jogurtne strjenke, tako da je nisem pustila stati čez noč in sem ji namesto tega dodala vrečko želatine.
Moj (pravzaprav čisto nič) mali mož je praznoval in da ne bi bilo kaj tistega o kovačevi kobili res, sem ga presenetila z mini tortico, namenjen samo za naše družinsko kosilo tistega dne. Krožnik na katerem je tortica je običajni nizki krožnik, tako da je tortica bila velika ravno za kakšnih 6 kosov.
Eksperimentiranju pa se vseeno nisem hotela odreči :) In tako je nastala moja prva oblikovana 3D tortica, prekrita s tičino maso. Glede na to, da sem poskušala prvič, nimam nikakršnih nasvetov kako se zadeve najbolj pametno lotiti in sem samo poslikala par vmesnih faz. Edino kar lahko priporočam je, da se naredi print oblike, ki jo želimo doseči s torto, ki nam nato služi kot vodilo kje in koliko odrezati, da dobimo željeno obliko. Skico za Strelo lahko najdete na Pintrestu.
Vsakič ko sem se sprehajala skozi pekovsko trgovino, sem jih gledala. Pa oklevala. Pa bi pa ne bi ... Predvsem ker sva (bila) s temperiranjem čokolade skregana in mi je bilo škoda denarja za folijo, ki je ne bom mogla uporabiti. Potem pa sem naletela na (še en) video o temperiranju, ki je z enim stavkom izboljšal razmerje s temperiranjem. No vsaj mislim, da ga je, ker so zaenkrat poskusi temperiranja bistveno boljši. Čokolado ponavadi topim v mikrovalovki v stekleni posodici, kar pa baje ni ok, ker se skodelica in tudi čokolada preveč segreje in je zato bolje uporabiti to čemur so rekli heat resistant bowl, kar po domače pomeni plastično posodico, ki je primerna za mikrovalovko. Čokolada se sicer počasneje topi kot v stekleni, ampak ravno to je catch; zaradi tega je ne segrejemo takoj preveč, kar je za temperiranje pogubno.
Najprej torej pripravimo folijo. Če bomo delali takšen mozaik kot zgoraj, potem se niti ni potrebno pretirano obremenjevati z rezanjem folije in jo lahko uporabimo kot je, če pa bi slučajno radi torto "oblekli" v folijo, torej da bi imela nekakšen čokoladni ovitek, potem pa bi idealno potrebovali trak folije, ki je visok enako kot naša torta in dolg toliko kot je obseg naše torte. Folijo položimo na peki papir ali kakšno drugo gladko površino, iz katere je folijo lahko odstraniti in ki prepreči veliko packarijo po pultu. Folijo sem ob robovih, ki ne bodo premazani s čokolado prilepila z lepilnim trakom, tako da sem lažje mazala čokolado in se folija ni premikala.
Čokolado stopimo, po možnosti pazimo na temperiranje, sploh če delamo mozaik, ker drugače se čokolada na sobni temperaturi ne bo lepo strdila ali pa se bo šele po dolgem času, pa tudi izgled lahko da ne bo enak. Čokolado lahko stopimo tudi samo toliko, da se jo da razmazati, tako da je lahko gostejša kot bi jo potrebovali za pomakanje ali prelivanje.
Čokolado z lopatko enakomerno in tanko razporedimo po foliji.
Zato, da ima naš ovitek ali mozaik ravne robove, sedaj folijo prestavimo iz prvotnega peki papirja na drugo površino; predlagam ponovno kar na peki papir, da ni slučajno packarije po celi kuhinji.
Če delamo ovitek okoli torte počakamo par minut, toliko da se čokolada začne malo strjevati, ampak se še ne strdi do konca. Folijo nato prenesemo na torto, tako da jo ovijemo okoli in okoli torte in pustimo, da se čokolada do konca strdi. Folijo nato previdno odlepimo od čokolade.
V mojem primeru sem se želela malo igrati in sem pustila čokolado da se je popolnoma strdila in folijo odlepila iz čokolade. Tako nastalo čokolado z vzorcem sem nato nalomila na neenakomerne koščke in jih ponovno sestavila na torti.
Dva vikenda nazaj sem za domače pripravila čokoladno mousse torto z mangom. Malo čisto zame in malo za mami, ki je velika ljubiteljica manga. Ker pa ji mango v tej sladici ni bil dovolj izrazit, mi je prinesla dva reeeees zrela manga (ne takšna iz supermarketa, ampak kupljena prav posebej pri sadjarju, ki jih dobi letalsko direktno že zrele) in takoj sem imela naslednji cilj - najti sladico, kjer je mango kralj. Hmmm kaj pa mango kot pita? Hitro prižgem računalnik, stric Google ponavadi vse ve. No ja, skoraj vedno ... brskam ... nič ne pade posebej v oči, ampak vsaj navdih pa je. Vzamem nekaj iz enega recepta, pa nekaj iz drugega, pa še iz tretjega in še malo prilagodim ... voila čisto moj recept (no skoraj).
Rezultat je sladica, ki jo je izredno preprosto narediti. Sicer je vseeno potrebno prižgati pečico, ampak le za kratek čas.
Za pito premera 20 cm potrebujemo:
200 g moke
50 g kokosa
120 g masla
50 g sladkorja
50-60 ml vode
2 g soli
2 manga (500 g)
250 g Philadelphie (cca 1 pakiranje in pol)
1 želatina + voda
Moko, kokos, sladkor in sol zmešamo v posodi in dodamo mrzlo maslo, razrezano na koščke.
Najlažje je delati kar z mešalcem z nastavkom za gnetenje. Počasi dodamo vodo. Ni nujno, da bomo uporabili vso, tako da dodajamo počasi in preverimo, če je zmes še presuha. Testo nato zavijemo v prozorno folijo in pustimo v hladilniku počivati pol ure.
Testo nato razvaljamo in razporedimo po pekaču za pite. Testo prepikamo z vilicami in pečemo 20 minut na 190°C.
Vzamemo iz pečice in pustimo, da se ohladi na sobno temperaturo. Kokos v testu bo dal čisto rahel tropski pridih, da ne bo maslen okus tako prevladal.
Vzamemo iz pečice in pustimo, da se ohladi na sobno temperaturo. Kokos v testu bo dal čisto rahel tropski pridih, da ne bo maslen okus tako prevladal.
Ta količina zadošča za 20 centimetrski pekač, ampak bo nadev res segal do roba pitine podlage. Meni ta rob pite vedno zleze nekoliko dol in ga nikakor ne morem ustaviti, zaradi česar je bila moja pita res malenkostno nižja in mi je ostalo za pol manjše skodelice nadeva. Brez skrbi, krize ni bilo, že krema sama je odlična samostojna sladica, ki jo lahko pripravimo brez večjih naporov in uporabe pečice.
Mogoče za koga čisto enostavno vprašanje, vendar pa sem se dejansko konkretno namučila, ko sem se tega prvič lotila. Olupila sem ga z lupilcem za krompir, potem pa poskusila narezati okrog koščice, ki je dejansko bolj kost kot koščica, medtem ko mi je stalno povzel iz rok, ker je bilo meso sočno. Pogojno gre tudi tako pri manj zrelih mangih, ki imejo trše meso, pri bolj zrelih pa ga odsvetujem. Na pomoč je priskočil Youtube in sedaj delim to pogruntavščino še z ostalimi.
Če pogledamo mango z vrha ni okrogle oblike, ampak ovalne. To je zato ker je tudi mangova koščica ovalne oblike, torej bolj podolgovata. Največ mesa se skriva ob obeh dolgih stranicah koščice in iz te perspektive lahko mango razdelimo na tri tretjine Srednjo tretjino zavzema koščica, na vsaki strani pa 1/3 širine manga predstavlja meso.
Najprej zato odrežemo desno tretjino manga in nato še levo ter tako že ločimo večino sadeža od koščice.
Nato ob koščici odrežemo še zgornji in spodnji del (gledano od zgoraj) in morda še ostanek mesa, ki ostane kje na koščici.
Nato vzamemo večja odrezana kosa in z nožkom vanje zarežemo v obliki šahovnice, ampak ne prerežemo lupine.
Nato lupino enostavno obrnemo navzven in z roko potegnemo kockice manga od lupine.
