Mulčki so za praznovanje dedka mraza potrebovali nekaj malo sladkega. No, potrebovali je malo močna beseda, ampak branili se zagotovo niso, jaz pa sem tudi malo popustljiva, če lahko še jaz malo izživljam svojo domišljijo na takšnih luškanih cukrastih zadevah. Glede na čas objave pa je tole tudi ideja za novoletne posladke.

Kak dan vnaprej moramo pripraviti oči in štrleče laske. Lasje so izdelani iz modelirne čokolade, in sicer tako, da oblikujemo malo solzico in jo na ožjem delu s škarjicami prerežemo na 3 ali 4 dele. 
Oči izdelamo tako, da razvaljamo belo sladkorno maso in z okroglimi izsekovalci izrečemo krogce. 
Nato z nekoliko manjšim izsekovalcem odtisnemo rob očal. 
Nastali rob prebarvamo s srebrno jedilno barvo, na koncu pa še narišemo rjavo oko. 
Oči sem naredila v dveh velikostih, večje za tiste minjone, ki imajo samo eno oko in manjše za tiste, ki imajo dvoje oči. Za 30 minjonov sem tako potrebovala 15 velikih oči in 30 manjših.

Potem se lotimo dejanske izdelave popsov. Masa je stvar trenutnega navdiha in uporabljam ostanke tort, ki jih ob priliki zamrznem in odmrznem, ko jih potrebujem.Tokratni biskvit je bil Lizin čokoladni biskvit, ki je že sam po sebi sočen in je potreboval le še malo topljene čokolade in mascarpone, da se ga je dalo super oblikovali. Tile cake pops so bili sorazmerno veliki, nekako sem jih natehtala po 30 g vsakega. Namesto da bi jih oblikovala v kroglice, sem jih oblikovala v bolj valjasto obliko. Ko so se nekoliko ohladili v hladilniku, sem tako kot običajno vsako palčko namočila v stopljeno belo čokolado in jo zapičila v minjončka. Ko se čokolada strdi, pomočimo minjončka v belo čokolado (lahko rahlo obarvano z rumeno jedilno barvo), počakamo, da odteče odvečna čokolada in ga zapičimo v podlago kot na primer stiropor.
Preden se čokolada strdi, dodamo oči in lase iz modelirne čokolade.
Usta je najbolje zarezati, ko je čokolada napol strjena; če je še tekoča, se usta ne bodo poznala, ko pa se strdi, je zelo težko dodati še nasmeh.
Ko se čokolada strdi, stopimo malo temne čokolade, jo napolnimo v vrečko za brizganje in odrežemo mini odprtinico. Plešastim minjončkom narišemo čokoladne lase, nato pa malo razširimo odprtino vrečke za brizganje in narišemo še trak od očal.


Za konec ko lahko peka že malo utruja, najlažji piškoti od vseh. Že večkrat rej sem naredila tako imenovane palmiers. Gre za listnato testo, ki je klasično zavit v obliko podobno ušeskom, med plastmi testa pa se najpogosteje znajde sladkor s cimetom. Takšni piškoti so mi bili po okusu všeč, lahko pa so nekoliko suhi. Zakaj torej ne bi namazali testo s čim bolj sočnim, recimo Nutello?

Za cca 60 spiralic potrebujemo:
500 g listnatega testa
Nutella

Za čim manj težav in napora sem uporabila kar kupljeno zamrznjeno listnato testo in ga razvaljala na par milimetrov. Računati moramo, da se listnato testo konkretno napihne med peko. 
Testo namažemo ne preveč debelo z Nutello in ga nato zvijemo v poljubno obliko. Jaz sem ga zvila kar v enostavno klobaso in jo razrezala na dober centimeter široke kolobare.
Kolobare položimo na peki papir in jih malo potlačimo z roko. 
Pečemo na 175° C 20 minut, dokler niso zlato rjavi. Mmmm kdo se lahko kadar koli brani Nutelle :)


Recikliranje v najboljši obliki :) Anin recept sem imela v zavihkih spravljen še od lani, ko sem ga odkrila prepozno za lansko praznično peko. Ker vsako leto preizkusim vsaj kak nov recept, sem tokrat torej prvič naredila brizgane piškote, dodala sem le par svojih idej in popravkov.

Za 100 piškotov:
300 g masla
150 g sladkorja v prahu
1 strok vanilije
ščepec soli
dve jajci
400 g moke
5 g pecilnega praška
paketek nastrgane bio pomarančne lupinic (= lupinica dveh pomaranč)
ena pomaranča
temna čokolada 

Maslo sobne temperature penasto stepemo. 


Dodamo eno po eno jajce, za vsakim dobro zmiksamo, nato dodamo vanilijo, sladkor ter nastrgano pomarančno lupino in miksamo še vsaj 5 minut, dokler ni masa puhasta, bleda in zelo mehka. 


Nato dodamo moko in pecilni prašek in 4 žličke pomarančnega soka. Če se masa zdi preveč gosta za brizganje, dodamo še kakšno dodatno žličko soka. Ostanek pomarančne narežemo in pojemo :) V zimskem času malo C vitamina ni odveč.


Prestavimo v vrečko za brizganje in testo nabrizgamo na peki papir. Jaz sem brizgala v obliki črke S in slučajno so nastali piškoti, ki pečeni zgledajo kot majhni kometi. Pečemo 13 minut na 155 stopinjah z vključenim ventilatorjem, da lahko pečemo po dva pekača hkrati, ker iz ene mase dobimo kar veliko piškotov. 



Lahko jih pustimo kar kot so, ampak če en del premažemo s čokolado, je pa to tista pika na i. Dokončno bodo okus razvili šele po kakšnem dnevu, tako da poskusite ne pojesti vseh naenkrat in počakajte z oceno en dan.





Tokrat brez uvoda. Rekla bom samo ... čokolada!

Za cca 50 piškotov:


225 g jedilne čokolade
175 g moke
60 g grenkega kakava
10 g pecilnega praška
ščep soli
60 g masla
170 g rjavega sladkorja 
2 jajci
1 strok vanilije
75 ml skodelice mleka

kristalni sladkor in sladkor v prahu za oblikovanje


Čokolado razrežemo na koščke in jo stopimo; jaz jo stopim kar v mikrovalovki, ravno toliko da je popolnoma stopljena in ne da je zelo vroča. 
Moko v eni posodi zmešamo s pecilnim praškom in kakavom. 


V drugi posodi zmešamo maslo in rjav sladkor. Ko sta popolno zmešana, dodamo jajci, vanilijo in sol. Ko je vse pomešamo in je nekoliko naraslo in pobledelo v barvi, dodamo čokolado. 



Nato izmenično dodajamo mešanico z moko in mleko. 



Maso pustimo v hladilniku 4 ure, jaz pa sem jo kar čez noč.

Pečico segrejemo na 175 stopinj. V globoka krožnika vsujemo kristalni sladkor in sladkor v prahu, v vsakega enega.

Z rokami na hitro oblikujemo kroglice, ker se bo masa začela med dlanmi topiti. Packariji se boste v vsakem primeru težko izognili. Naredimo poljubno velike kroglice, jaz sem jih naredila nekako 2 cm široke in tako dobila 50 piškotov. Ravno zaradi tega, ker se bo masa prijemala na roke, je najlažje oblikovati par kroglic, jih postaviti v krožnik s kristalnim sladkorjem in si roke umiti. Kroglice potem povaljamo v kristalni sladkor, nato jih prestavimo v krožnik s sladkorjem v prahu in jih povaljamo še v tem. 


Pri teh dveh korakih se dejansko lahko izognemo packariji in krožnik  kroglicami primemo v roki in z njim krožimo, tako da kroglice krožijo po krožniku in se obložijo s sladkorjem. Na koncu sama rada vseeno vsako kroglico vzamem v roko in jo malo potresem, da se znebim odvečnega sladkorja. Kroglice postavimo na pekač, ampak morajo biti vseeno nekoliko bolj narazen, saj se bodo pri peki razlezli. Moji so se iz 2 cm nekako na 4-5 cm za orientacijo.

Pečemo 13 minut. Ko jih vzamemo iz pečice, bodo zelo mehki, zato previdno, se bodo pa tudi potem na sobni temperaturi z ohlajanjem nekoliko strdili, tako da jih ni problem pospraviti v posodo in se ne bodo deformirali. 

Pečemo 13 minut. Ko jih vzamemo iz pečice, bodo zelo mehki, zato previdno, se bodo pa tudi potem na sobni temperaturi z ohlajanjem nekoliko strdili, tako da jih ni problem pospraviti v posodo in se ne bodo deformirali. 




Ta recept se nahaja v že zelo starem zvezku moje mami. Tak zvezek, iz katerega sem brala recepte, ko sem bila majhna. Kje je dobila recept nisem nikoli vprašala in sem ga enostavno proglasila za njenega. Odkar sem enkrat naredila te piškote, jih tradicionalno naredim vsako leto. Mislim, da bi bili obdarovanci, kar malo razočarani, če bi jih kakšno leto izpustila iz zbirke praznične peke. Ja, tako dobri so! In vse nastane brez peke.

Za cca 40 piškotov:

1 vrečka čajnih keksov
250 ml mleka + še malo za v kavo
3 žlice sladkorja
1 vanilijev puding
125 g margarine
kava
kanček ruma
kokos
papirnati ovitki za muffine

Količino piškotov, ki jih dobimo iz recepta, je dejansko nemogoče napovedati, ker je bolj kot od česa drugega odvisna od tega koliko celih piškotov lahko dobimo iz ene vrečke čajnih piškotov :) Previdnost pri prenašanju vreče ni odveč.

Puding skuhamo v 250 ml mleka s sladkorjem, torej v polovični količini mleka kot običajno, da dobimo gostejši puding.


Pustimo, da se ohladi na sobno temperaturo. Ko je popolnoma ohlajen, primešamo margarino (sobne temperature) in stepamo tako dolgo, da je masa čisto rahla. Če slučajno 3 žlice sladkorja ne zadoščajo, lahko primešamo še malo, ampak če dodajamo sladkor v tej fazi, uporabimo sladkor v prahu. Maso nadevamo v vrečko za brizganje.


Skuhamo močno kavo, nekako 2-3 dl bi moralo zadoščati. Precedimo, da odstranimo usedlino, dodamo poljubno količino mleka in ruma. Počakamo, da se mešanica ohladi toliko, da se ne bomo spekli, ko bomo vanjo pomakali piškote in jo prelijemo v globok krožnik, v drug globok krožnik pa vsujemo kokos.


Čajne kekse namočimo v kavo. Pri tem štejejo večinoma izkušnje in kanček sreče, ker se hitro zgodi, da so piškoti premalo namočeni (bolj redko) ali preveč namočeni (zelo pogosto :S). Bolj kot je topla kava, manj časa jih namakamo. Ponavadi zadošča, da jih namočimo za kakih pet sekund, obrnemo in pustimo še pet sekund. Ko jih vzamemo ven, bodo še vedno bolj kot ne trdi, tako da naj to ne zavede, saj bodo piškoti vsrkavali tekočino še ko jih odložimo in nam potem ostane samo ena packarija.


Najlažje je delati v rundah in jih namočimo recimo 20 ter odložimo na desko ali peki papir. 


Na 10 jih nato nabrizgamo kremo ter pokrijemo s preostalimi 10 piškoti.



Piškote nato povaljamo v kokos in odložimo v ovitke za muffine. Gre tudi brez ovitkov, ampak ko jih zložimo v škatlo, se lahko bolj stlačijo kot z modelčki. Najboljši so šele kakšen dan ali dva po tem ko jih naredimo, hranimo pa jih v hladilniku.



Kaj pa z ostanki piškotov? Če jih ne pojeste kar takšne kot so, jih lahko namočite v kavo in pustite dlje kot običajno, tako da se bolj razpustijo in jih z vilico pretlačimo v kašo ter dodamo ostanek pudingaste mešanice. Takšna masa je zelo mehka, zato jo žlico po žlico damo na kokos in povaljamo, da nastanejo kroglice. Druga oblika, isto dobra vsebina.