Za 6-8 skodelic kreme (odvisno od velikosti skodelice) potrebujemo:
1 philadephio
1 žlička vanilijeve esence
200 g kondenziranega mleka
150 g bele čokolade
1 sladka smetana (250 ml)

Belo čokolado nalomimo in v mikrovalovni pečici ali nad paro stopimo. Sladko smetano stepemo, ampak ne popolnoma do konca, da se nam ne bo med mešanjem z ostalimi sestavinami sesirila. Philadelphio damo v mešalnik in začnemo stepati. Med stepanjem najprej dodamo vanilijevo esenco, nato stopljeno čokolado ter nazadnje še kondenzirano mleko.


Na koncu z roko ali z mešalnikom na nizki hitrosti vmešamo še sladko smetano in kremo shranimo v hladilniku.


Maline (razen par, ki jih pustimo za dekoracijo) damo skupaj s sladkorjem v posodo skupaj z malo vode in jih pokuhamo, tako da se zgostijo. Pretočimo čez cedilo, da odstranimo večino semen.


Medtem ko se krema in malinov preliv hladita, temno čokolado nalomimo in v mikrovalovni pečici ali nad paro stopimo. Pri tem je priporočljivo upoštevati pravila o temperiranju čokolade, gre pa tudi z netemperirano čokolado, če postavimo oblite balončke v hladilnik, da se skodelice strdijo.

Vodne balončke napihnemo na takšno velikost, kolikor želimo velike skodelice. Ko je čokolada že nekoliko manj vroča, z žličko na peki papir damo toliko kupčkov čokolade, kolikor želimo skodelic. Spodnji del balončka potopimo v čokolado, malo zaokrožimo ter dvignemo, da se presežek čokolade odcedi. Nato balonček postavimo na pripravljen kupček čokolade, ki bo tako postal podstavek.



Balončke za kratek čas postavimo v hladilnik, da se dokončno strdijo, sploh če čokolada ni temperirana. Nato prebodemo balončke in ostale nam bodo sladke čokoladne skodelice.


Skodelice napolnimo s kremo in prelijemo z malinami ter dekoriramo s svežimi malinami, ki smo si jih prihranili pri pripravi preliva. Zraven lahko za dekoracijo dodamo še list mete, ki pa je meni tokrat zmanjkal.



Angel food cake je originalni naziv tega nežnega biskvita, tako da prevod angelska torta dejansko ni čisto pravilen, ampak uradnega slovenskega prevoda enostavno nisem še zasledila. Biskvit je popolnoma drugačen od ostalih biskvitov, saj so osnova beljaki in ne vsebuje rumenjakov ali kakršnekoli maščobe. Ker za pripravo biskvita potrebujemo večjo količino beljakov in vseh preostalih rumenjakov ne moremo uporabiti za pripravo preliva, si lahko pomagamo tudi z zamrznjenimi beljaki, ki so nam morda ostali od kdaj prej. Biskvit preverjeno uspe tudi tako.


Za torto (premera 22 cm):

100g moke
240g kristalnega sladkorja
8 beljakov
nastrgana limonina lupina 2 limon
1 žlica limoninega soka
1 čajna žlička vinskega kamna
pol čajne žličke soli


Za dekoracijo in preliv:
5 rumenjakov
200g kristalnega sladkorja
sok 2 limon
nastrgana limonina lupina 1 limone
90 g masla
2 pasijonki
250 ml sladke smetane
1 čajna žička vanilijevega ekstrakta

Beljake stepamo na visoki hitrosti približno minuto, da postanejo malo penasti. Dodamo limonino lupino, limonin sok, vinski kamen in sol in naprej stepamo 2-3 minute, dokler ne začne metlica puščati sledi oz. dokler ne začnejo nastajati mehki vrhovi, ko metlico vzamemo iz mase (angl. soft peaks).


Med mešanjem po žlicah dodamo 160 g sladkorja, tako da dobimo gostejši sneg, ne pa popolnoma trd.


Moko presejemo skupaj s preostankom sladkorja. Originalni recept sicer zahteva "caster sugar" kar je nekoliko bolj fino mlet sladkor kot običajni kristalni sladkor, ampak recept deluje tudi s kristalnim sladkorjem, le kakšne večje kristale, ki ostanejo pri presajanju raje zavržem. Tretjino mešanice dodamo beljakom in nežno vmešamo. Počasi dodamo še drugi dve tretjini in nežno vmešamo, da obdržimo čimveč zraka v beljakih.

Pečico segrejemo na 180° C in rešetko v pečici postavimo na spodnjo tretjino pečice. Potrebujemo pekač za šarklje ali potice, ki se mu po možnosti lahko odstrani obod. Maso prenesemo v NENAMAŠČEN pekač.


Pečemo 30-35 minut ali dokler zobotrebec, s katerim preverimo pečenost, ne pride ven suh. Ko je biskvit pečen, ga takoj obrnemo na glavo in pustimo, da se tako hladi vsaj eno uro.


Nato z nožem previdno ločimo biskvit od oboda. Tale korak rabi nekaj vaje in delikatnosti, sploh če slučajno biskvita ne bi želeli prekriti s kremo.



Med peko in hlajenjem biskvita lahko pripravimo kremo. Rumenjake zmešamo s sladkorjem, limoninim sokom in limonino lupinico v večji posodi. Kuhamo na nizki temperaturi in pogosto mešamo. Kuhamo približno 10-15 minut, toliko da se mešanica začne prijemati hrbta žlice.


 Takrat odstavimo in vmešamo maslo. Nato mešanico pretočimo čez cedilo in pustimo da se ohladi.


Pasijonki prepolovimo in postrgamo vsebino v ohlajeno kremo in dobro premešamo.


Sladko smetano zmešamo z vanilijevim ekstraktom in stepamo, dokler metlica ne pusti vrha v smetani, ko jo odstranimo. Smetana ne potrebuje dodatnega sladkanja, ker nežen vanilijev okus poponoma zadošča, če pa ste vseeno ljubitelj bolj sladkih zadev, potem lahko dodate kakšno žlico sladkorja v prahu.

Smetano razporedimo preko biskvita, preko nje pa polijemo del limonine kreme. Limonine kreme po tem receptu je dovolj, da jo še ostane in si jo lahko vsak doda posebej na kos.


Biskvit je res zelo rahel in nežen, zato zraven paše ne preveč sladek okus smetane. Prevladujoč okus v kremi ima limona, okus pasijonke pa je čuten predvsem čisto na koncu.



 Tak tip torte se večinoma streže s svežimi okusi, recimo s sezonskim jagodičjem. Lahko se tudi prereže na pol, kaj več rezanja pa ne bi ravno dobro prenesel, ker ni dovolj kompakten.

Američani imajo očitno radi pekovske zadeve z luknjami; krofi imajo luknje, kruh ima luknje. Pri slednjem seveda govorim o bagels, okrogel kruh z luknjo, za katerega niti ne vem, da bi obstajal ustrezen prevod v slovenščino. Večinoma se pojmuje za vzhodno ameriško specialiteto, predvsem New Yorško, čeprav se jih da dobiti po celi Ameriki; svojega prvega sem recimo naročila na zahodni obali v Los Angelesu. Kot dosti stvari, ki so si jih Američani prisvojili in jih tržijo kot svoje, pa je bagel evropska pogruntavščina, ki so jo poljski priseljenci prinesli v Ameriko.

Tipično za bagel je, da je v primerjavi z običajnim kruhom zaradi gostejše sestave bolj žvečljiv.

Za 8 bagels:

500 g moke
250 ml vode
pol kocke kvasa ali 7 g suhega kvasa
2 čajni žlički soli
1 jedilna žlica sladkorja

2 litra vode
2 žlici sladkorja

po želji: mak, sezamova semena, groba morska sol, cimet, sladkor, rozine


V 1 dl vode raztopimo 1 žlico sladkorja in kvas. Medtem ko kvas vzhaja, stehtamo moko in ji dodamo sol.


Dodamo vzhajan kvas, preostanek tople vode (1,5 dl) in gnetemo nekje 10 minut, da dobimo gladko testo. Ker je razmerje med moko in vodo nekje 2:1, ga je nekoliko težje gnesti, zato je dosti lažje, če vse skupaj delamo z mešalcem. Če želimo testu dodati še kakšne sestavine (npr. rozine, brusnice), potem naredimo to na koncu te faze. Polovici testa sem tokrat dodala suhe brusnice in žličko (5 g) cimeta.


Testo pustimo, da vzhaja približno eno uro do uro in pol, tako da testo naraste na dvojno velikost. Ko je testo dovolj naraslo, ga stresemo na delovno površino in ga  rokami potlačimo. Angleži pravijo "punch the air out", torej da naj udarimo ven zrak, kar dejansko naredimo s tem, ko ga z roko ali pestjo potlačimo.

Testo nato razdelimo na 8 enakih delov; če bomo kose tehtali, bo vsak kos imel približno 100 g, kar je ponavadi neka klasična velikost enega bagel-a. Vsak kos oblikujemo v kroglico, postavimo na pladenj in vse skupaj prekrijemo s prozorno folijo.


Do tega trenutka je tehnika priprave bagel-ov enak, na tem mestu pa s nato lahko odločimo za hitro ali dolgo metodo.

Po hitri metodi pustimo male hlebčke stati, tako da ponovno malo narastejo in nato lahko z njimi delamo naprej.

Po daljši metodi damo hlebčke v hladilnik in jih pustimo stati 18 - 24 ur. Pol ure preden bomo z njimi naprej delali, jih damo nazaj na sobno temperaturo. Razlika naj bi bila predvsem v okusu, ki se lahko zaradi daljšega časa počivanja razvije, vendar po pravici je razlika minimalna. Je pa lahko metoda priročna, če kruh zamesimo pozno zvečer in ni časa za peko in lahko tako pečemo naslednje popoldne. 

Na sredino vsakega hlebčka naredimo nekje 2 cm široko luknjo.


Medtem pripravimo vodo za kuhanje in sicer na 1 liter vode dodamo 1 žlico sladkorja. Ponavadi zadoščata 2 litra vode, najlažje pa je kuhati v kakšni široki posodi; jaz uporabim kar globoko ponev. Bagel-i naj v vreli vodi plavajo 1 minuto, potem jih obrnemo in kuhamo še eno minuto.


Poberemo jih iz vode in rahlo osušimo. Če želimo dodati kakšen dodatek na površino bagel-a potem to storimo v tej fazi, tako da vlažen bagel z eno stranjo položimo v krožnik s sezamovimi semeni, makom, soljo ali morda cimetovim sladkorjem. 

Pečico segrejemo na 240 stopinj in bagel-e razporedimo na pekač s peki papirjem. Pečemo 15 minut na eni strani in še 5 minut na drugi strani.



Bagel-i so najboljši takoj ko so spečeni, ko imajo hrustljavo skorjico in mehko žvečljivo notranjost. Kasneje ponavadi nekoliko izgubijo skorjico in postanejo še malo bolj žvečljivi, pomaga pa če jih damo za 10 sekund v mikrovalovno pečico, da se malo segrejejo in so malo mehkejši.


Oblikovanje figuric zahteva določeno mero potrpljenja, ampak ko je figurica dokončana in jo otrok dejansko prepozna, sem vesela kot kakšen majhen otrok :)

Pujsa Pepa je figurica, ki jo je po eni strani dosti lahko oblikovati, po drugi strani pa vseeno predstavlja določen problem, ker je risanka v originalu v 2D, figurico pa oblikujemo v 3D in je zato potrebna določena mera domišljije, da ugotovimo, kako bi Pepa izgledala v treh dimenzijah.

Figurice večinoma oblikujem iz sladkorne mase iz marshmallow penic (marshmallow fondant ali po domače kar MMF), razen kadar je nujno, da figurica ali kakšen njen del res močno zatrdi. Pomankljivost MMF-ja namreč je, da ne glede na to kako dolgo sem ga sušila, nikoli se ni posušil tako, da bi bil popolnoma trd, kar se lahko doseže s tičino maso. Prednost MMF-ja je definitivno okus, ki je meni osebno boljši od tičino mase, kar ni toliko pomembno pri figuricah (no ja tudi te otroci občasno kar pojejo) kot če maso uporabljamo za prekrivanje tort. Pa nas bolj varčne tudi po žepu ne udari tako močno kot že pripravljena kupljena masa.


MMF-ja nisem trenutno delala in sem se igrala le z ostanki, drugače pa ga vedno delam enako kot je prikazano na youtube. Glede barvanja mase pa kar tu povem, da je potrebno biti previden z doziranjem barve, saj se barva vedno razvije počasi, tako da ni nič nenavadnega če je zvečer narejena masa zjutraj temnejšega močnejšega odtenka. Še tokrat se mi je recimo zgodilo, da sem roza barvo premočno obarvala in bi bila lahko bolj nežnega odtenka.

 Za Pepo si moramo pripraviti en kos rdeče mase, en kos roza mase ter manjše količine rumene, bele in črne mase. Ker risani junaki večinoma nimajo realnih proporcev, naj bosta rdeča in roza masa kar enako veliki, saj je dejansko Pepino telo enako veliko kot njena glava.


Najprej oblikujemo Pepino telo, tako da rdečo maso oblikujemo v stožec. V ožji del stožca naredimo manjšo vdolbinico, da bo glava lažje stala, nato pa na sredino zapičimo zobotrebec. Šlo bi tudi brez zobotrebca, ampak za vsak slučaj ga je vseeno bolje uporabiti, vsaj dokler se telo in glava dobro ne zlepita skupaj.



Večino roza mase oblikujemo najprej v kroglico, ki jo nato malo posvaljkamo, da postane nekoliko bolj podolgovata, nato pa s paličico označimo kje se bo začel Pepin nos. Eno stran svaljka nato nekoliko sploščimo in podaljšamo v nos ter na koncu nosa označimo še nosnici.





Iz preostanka roza mase oblikujemo tanke svaljke za rep, roke in noge. Pepa ima tri prste, tako da z nožkom previdno dvakrat zarežemo v konec svaljka in prste nekoliko razširimo narazen.



Rumeno maso oblikujemo v dva krajša svaljka in ju na polovici prepognemo, da oblikujemo škorenjček. Naša Pepa bo namreč skakala po blatu. V škorenjček naredimo manjšo luknjico in vanjo vtaknemo Pepino nogo.



Nogi in roke prilepimo na Pepino telo, in sicer najlažje tako, da z mokrim čopičem malo navlažimo del telesa, kjer moramo prilepiti nogi in roki, kar bo pomagalo, da se masa dobro zlepi. Na zadnji strani telesa Pepi vstavimo repek in ga nekoliko zavijemo.


Iz razvaljane bele mase s slamico odtisnemo dva kroga, na sredino katerih prilepimo malo črne mase ali pa z jedilno barvo enostavno narišemo črni piki. Oči nato prilepimo na Pepin obraz.



Na koncu glavo z malo vode pritrdimo na Pepino telo. Ker ima Pepa kar velik nos, se kakršnakoli usta kar skrijejo od pogleda in je najbolje zato usta narisati nekoliko na strani.

Kolikokrat sem zvečer že prebrala pravljico Pepa in največja blatna luža na svetu? Ne vem, nehala sem šteti. Sem pa zato našo Pepo s škorenjčki morala seveda posaditi na sredino velike blatne luže.




Moj slavljenec si je tokrat zaželel cake popse, pa da bo zabavno, naj bodo v obliki pivskih kozarcev.

Za 36 cake pops:

1 biskvit hudo čokoladne torte premera 16 cm
2 žlici mascarpone
100 g temne čokolade
bela modelirna čokolada

bela in temna kuvertura


Biskvit sem nadrobila ter dodala stopljeno čokolado, pomešano z mascarpone. Ker gre za zelo sočen biskvit, bi lahko dodala celo samo 1 žlico mascarpone, da bi bila masa manj mokra. Ker pa je vmes tudi čokolada, se masa v hladilniku utrdi.


Cilj je bil oblikovati dve vrsti pivskih kozarcev, tako da sem poskusila naredila visoke pivske kozarce in vrčke.


 

Polovico popsov sem nato potopila v temno kuverturo, da so izgledali kot kozarci s temnim pivom, drugo polovico pa v belo kuverturo,v katero sem primešala malenkost temne kuverture in malo rumene jedilne barve, da bi bili bolj podobni kozarcem s svetim pivom.

Preden se kuvertura do konca posuši je potrebno na vrčke dodati še ročaje, ki sem jih prej izdelala iz modelirne čokolade.

Ko je obliv večinoma posušen, sem vrhove kozarcev potopila v čisto belo kuverturo, da pivo dobi penico. Na koncu pa sem belo kuverturo dala v dekorirno vrečko in nabrizgala še kapljice pene, ki prekipi preko roba kozarčka. Pa na zdravje!