Piškote skoraj tradicionalno pečem izključno samo v decembrskem prazničnem času. Ponavadi še malo pretiravam in jih potem nočem videti vsaj par mesecev in tako vedno čisto pozabim na ta najbolj preprost piškot za najboljše chocolate chip cookies. Sploh ne vem ali je že kdo poslovenil izraz, zame so vedno chocolate chip cookies pač chocolate chip cookies. Za pripravo potrebujemo manj kot deset minut, pečeni so tudi hitro in tako imamo lahko mimogrede na mizi domače piškote, ki jih vedno preferiram nad tistimi kupljenimi.

Glede na poletni čas pa se potem spomnim tistih piškotnih sendvičev, ki jih prodajajo po trgovinah in jih lahko otroci primejo v roko. S tako dobrimi domačimi chocolate chip cookies pa tudi takšni sendviči postanejo še toliko boljši.

Za 40 piškotov potrebujemo:
230 g masla
200 g sladkorja
2 jajci
300 g moke
1 čajna žlička sode bikarbone
večji ščep soli
250 - 300 g temne čokolade

sladoled za ustvarjanje sendvičev

Tokrat sem delala sicer le polovično količino, ker je popolnoma zadoščala za naše sendvične potrebe. Maslo narežemo na kocke, počakamo da se zmehča in ga z ročnim mešalcem premešamo. Nato postopoma dodamo sladkor ter še jajci in mešamo, da vse skupaj penasto naraste. Postopoma nato dodamo še moko s sodo in soljo. 
V receptu nisem navedla kakšen sladkor naj bi se uporabil. Piškote ponavadi vedno pečem z belim sladkorjem, vendar je tokrat stanje zadev zahtevalo, da sem uporabila demeraro in je zato mešanica na zgornji fotki nekoliko bolj rjavkasta. Pri peki sta načeloma beli in rjavi sladkor ali celo demerara med seboj zamenljivi, vendar ima vsak svoje določene lastnosti, zato je vprašanje v kakšnem razmerju jih je možno zamenjati. Z ameriškimi recepti je nekoliko lažje saj naj bi vedno uporabili enako prostornino (razmerje 1:1). Torej če vzamemo eno skodelico belega sladkorja, jo je enako možno zamenjati z eno skodelico rjavega sladkorja (s tem da ga moramo malo potlačiti, ker so kristali večji in je zato med njimi nastane več praznega prostora). Pri kilaži sicer ne gre ravno enako, ker je enak volumen enega po kilaži vedno drugačen od volumna drugega, vendar sama ponavadi vedno uporabljam enako razmerje 1:1 in potem po potrebi prilagajam. Načeloma se razlika pozna pri okusu, ker imajo bolj rjavi sladkorji bolj karamelast okus, hkrati pa so sladice pripravljene z rjavim sladkorjem malenkost bolj sočne, ker rjav sladkor nase veže vlago. 

Demerara je drugače tudi eden tistih sladkorjev, ki je dejansko samo delno predelan in čeprav je po izgledu podoben rjavemu sladkorju, ne gre za isto zadevo. Rjavi sladkor je namreč vseeno samo beli sladkor, ki je pomešan z melaso in je zato bojda le demerara ali kakšen podoben (recimo muscovado), dejansko malo bolj zdrav, ker pri predelavi zadrži več hranilnih snovi.

OK zašla sem s teme, nazaj na recept. Temno čokolado sesekljamo tako, da imamo še vedno sorazmerno velike koščke in jih dodamo masi. Na tej točki je z električnim mešalcem z običajnimi metlicami že težko mešati, tako da rajši zamenjamo na metlice za gnetenje ali pa čokolado zamešamo kar na roko s kuhalnico.
Na peki papir polagamo za oreh velike kupčke, nekje 5 cm narazen, ker se masa med peko razleze. Pečemo 12 minut na 180°C. Ko jih vzamemo iz pečice, bodo še malenkost mehki, ampak se bodo kasneje še nekoliko strdili.
Zadevo lahko zaključimo že tu, ker je potrebno pri nas piškote kar skriti, da jih sploh ostane kaj, da jih lahko spremenim v sendvič. Če pa že ostane kaj, potem nadaljujemo ...

Sladoled pustimo na sobni temperaturi toliko, da se ga lahko z žlico nadeva v kozarec obložen s prozorno folijo ali kakšno drugo podobno valjasto posodo, podobnega premera kot so piškoti. 
Folijo zgoraj potem stisnemo ali zavežemo, tako da dobimo klobasico sladoleda, ki ga damo nazaj v zmrzovalnik, da se spet popolnoma strdi. Ko je sladoled spet čisto zamrznjen, ga damo iz zmrzovalnika, odstranimo folijo in klobasico narežemo na centimetrske kose. Takšen kos sladoleda vtaknemo med dva piškota in dobimo domačo verzijo sladoledno piškotnega sendviča.
Sendvič lahko naredimo tudi brez ustvarjanja "sladoledne klobase" in damo samo kepico sladoleda med oba piškota, ampak tak sendvič je potem zelo težko jesti, ker mehki sladoled spolzi med plastmi, ko ugrizneš vanj. Če uporabimo raje odrezan kos popolnoma zamrznjenega sladoleda, potem bomo tak sendvič lahko pojedli brez večjega packanja. V ostalih primerih si kar pripravite mokre robčke, sploh za otroke :)


Muhasto vreme. Če je bilo še pred dnevi glavno vprašanje, kako bi se posladkali brez da bi prižigali pečico, da ne bi še bolj segreli že tako pregretega ozračja v stanovanju, se kar naenkrat kolca po bolj toplih dnevih. Mogoče pa te jesenske razmere prežene en bolj sončno obarvan recept, ki je še vedno dovolj svež za poletne dni.

Za 20 košaric:
1 kg kupljenega listnatega testa ali ustrezna količina domačega preprostega listnatega testa
pol litra mleka
tri žlice rjavega sladkorja
1 vanilijev puding
250 g mascarpone
250 g grškega jogurta
2 jajci
sadje po izbiri

Zmešamo mascarpone, grški jogurt in jajci.
V pol litra mleka s sladkorjem skuhamo vanilijev puding in pustimo, da se nekoliko ohladi in vmes parkrat pomešamo. Ko se ohladi toliko, da se na dotik ne spečemo in da jajca ne bi slučajno zakrknila, ga dodamo mešanici.
Testo razvaljamo, ne pretenko, recimo nekje na pol centimetra. in razrežemo na kvadrate. 

Pekač za muffine namastimo in pomokamo in testo oblikujemo v košarice.
Košarice napolnimo s kremo in dodamo sadje po izbiri. Pri izbiri sadja pazimo toliko, da ne izberemo sadja, ki bi pri peki izločilo ogromno vode, ker se krema potem ne bo zgostila/strdila in bo bolj tekoča. Marelice so nekako na meji glede tega, moja prvotna želja so bile fige, ampak jih tokrat nisem imela na voljo.


Pečemo na 180° C 30 minut.

Različica brez sadja


Pridejo obdobja, ko imamo doma kakšno določeno risanko nastavljeno kar na ponavljanje. Ali se mi pa tako samo zdi ... In tako je bilo obdobje, ko sem vsak zvečer naprošena, naj nastavim risanko Jaz baraba. Vprašanje je bilo samo ali prvi del ali drugi.

Čeprav zdaj blazno popularni Miniončki ne igrajo glavne vloge v risanki, so postali skoraj bolj slavni kot njihov gospodar Gru. Zlobnež, nesramnež in baraba, ki to pravzaprav ni.

Če te prime takole ustvarjanje, vidiš navdih povsod - v oblekah, revijah, na televiziji in tudi v risankah. In me je zanimalo ali bi šlo ... in je šlo. Nastal je sladki Gru.

Tokrat sem uporabljala delno marshmallow fondant in delno tično maso, ker je slučajno naneslo, da mi jo je ostalo nekaj v črni barvi. Glede barv, potrebujemo črno in belo maso in še takšno kožne barve.

Poleg tega me je zanimalo kako ustvarjati s krispiji (ekspandiran riž ali druge žitarice, ki se kupijo med müsliji in drugimi takšnimi zajtkovalnimi zadevami). Tole še ni do konca preizkušeno in bom verjetno morala še dodelati, zaenkrat pa sem izbrala originalni Kellogsov recept. V osnovi gre za mešanico stopljenega masla, marsmallow penic in krispijev, ki se jih da dokler je mešanica topla, oblikovati v različne oblike. Ker figuric niti ni bila tako majhna, sem se odločila zgornji del oblikovati iz kripsijev, da spodnji del telesa ne bi razpokal pod težo zgodnjega.
Ko se krispiji ohladijo, jih premažemo s čokolado, ganachem ali masleno kremo. Zaradi premaza bo površina bolj gladka in se bo sladkorna masa lažje prijela na podlago. Tokrat sem uporabila masleno kremo, ker sem imela v zmrzovalniku slučajno še ostanek, ki ga je bilo potrebno uporabiti. Naslednjič bom sicer raje uporabila ganache, ker se trše strdi in je manj občutljiv na višje temperature. Ko so krispiji premazani, jih postavimo v hladilnik, da se maslena krema strdi.
Zato da dobimo gladko podlago bo mogoče potreben več kot samo en premaz. Ko se zadnji namaz strdi, razvaljamo črn fondant in oblečemo zgornji del telesa.
Nadaljujemo s spodnjim delom telesa, in sicer tako da oblikujemo daljši svaljek in ga malenkost sploščimo. Lahko bi izdelali tudi dve ločeni nogi, vendar je lažje in popolnoma zadostuje, če izdelamo le en kos in potem z nožkom ali kolescem zarežemo po sredini. Ne toliko, da bi maso dejansko razrezali na dva dela, ampak da se nakaže razporek. Tako potrebujemo tudi samo eno leseno palčko za oporo, ki jo speljemo skozi sredino svaljka. Noge moramo nato pustiti, da se posušijo, da ne razpokajo pod težo zgornjega dela. Nazadnje izdelamo še Grujeve špičaste čevlje, tako da oblikujemo dva svaljka korenčkaste oblike in ju prilepimo na spodnji del nog. Fotografija čevljev je zmanjkala, so pa vidni na kasnejših spodnjih fotografijah.
Med sušenjem dokončamo še zgornji del, tako da dodamo par detajlov, naprej šal. Črno in belo maso zmešamo v sivo in jo razvaljamo v dolg trak.
Trak nato ovijemo okoli zgornjega dela, tam kjer bo prišla glava, robova pa pustimo, da visita ob strani.
S črno jedilno barvo, pomešano z alkoholom ali s flomastrom s črno jedilno barvo nato še pobarvamo črte na šalu. Ker imam doma tudi jedilno srebrno barvo, sem narisala še zadrgo na jopiču, lahko pa jo izdelamo tudi iz tankega traku sive mase.
Sledi glava - iz mase kožne barve oblikujemo kroglo in s prsti potegnemo ven in oblikujemo dolg špičast nos.
Na vsaki strani nosu nato s palčko naredimo vdolbini za oči in notranjost pobarvamo s črno jedilno barvo. Nad očmi še malo poudarimo obrvni lok, kamor bomo kasneje pritrdili obrvi.
Vdolbinici zapolnimo z malima kroglicama bele mase.
Na sredino oči dodamo majhni piki črne mase za zenice. Nad očmi pa iz kožne mase oblikujemo dva mini trakca, ki ju nalepimo za veki. To bi sicer lahko tudi izpustili, ampak je končni efekt vseeno boljši kot brez. Iz črne mase oblikujemo ozke dolge obrvi, nato pa še z nožkom zarežemo nasmeh.
Glavo nato pritrdimo na šal in dodamo še dve kroglici kožne barve za ušesa.
Nazadnje oblikujemo še roki - črno maso razvajamo v dolg svaljek (dolžine obeh rok figurice) in ga z nožkom razpolovimo, ampak tako, da zarežemo postrani (pod kotom 45 stopinj).
V vsak konec roke napravimo majhno vdolbino, da se bodo dlani lažje prilepile na roke in zarežemo na sredini roke, tako da je roko lažje prepogniti v komolcu.

Dlani izdelamo iz dveh kroglic kožne barve, ki ju s prstom sploščimo in en del malo zožamo, da ustvarimo zapestje.
S škarjicami nato zarežemo v dlani, da ustvarimo prste in dlani prilepimo na roki.
Roki nato v komolcu prepognemo in ju prepletemo, da sta prekrižani. Po pravici sem se parkrat pogledala v ogledalu s prekrižanimi rokami, da sem ugotovila, kam je potrebno dati kakšno roko in kakšno dlan, kar nit ni nenavadno, saj je pri oblikovanju velik del le opazovanje in s tem učenje. Prekrižani roki nato v rami prilepimo na zgornji del telesa.