Za svoje praznovanje sem si zamislila preprosto, ampak zabavno torto in zanjo sem potrebovala nekaj kar bi služilo kot Rudolfov rdeči svetleči nos. Seveda cake pops, zakaj pa ne? Hmmm mogoče s svetlečim mirror prelivom? Brskam in ne najdem. To se redko zgodi. Je možno, da še nihče ni poskusil tega narediti?! Pa sem poskusila ... Že pred časom sem delala polnjene cakepops in načrtovala takšne, polnjene z malinami. No, pa sem združila dva eksperimenta v eno sladico.

Za popse lahko uporabimo sveže ali zamrznjene maline. Malo temne čokolade stopimo in jo s pomočjo vrečke nabrizgamo v sredino malin. Če uporabljamo zmrznjene maline se nam bodo začele hitro od znotraj odtajati, zato jih hitro vrnemo v zamrzovalnik in pustimo, da se čokolada strdi.


Vmes pripravimo poljubno maso za cakepops. V mojem primeru je bil hudičevo dober čokoladni biskvit z žlico mascarpone in malo topljene temne čokolade. V roko vzamemo za kroglico mase in jo sploščimo v mini palačinko ter z roko nato ovijemo maso okoli maline.



Pustimo, da se vse skupaj ohladi in malo strdi v hladilniku. Vmes stopimo in malenkost razredčimo čokolado za oblivanje cake pops. Jaz pri tem najrajši uporabljam kokosovo maščobo, zaradi končne barve cake pops, pa sem tokrat izbrala belo čokolado z malim dodatkom mlečne. Niti bela niti temna čokolada namreč nista najboljša podlaga, če želimo na koncu imeti res rdeče cake pops. Prva je večinoma presvetla za podlago, druga pa pretemna in zato moti končno barvo. Če bi želeli samo čokoladni preliv, potem predlagam kar takega iz temne čokolade.

Ta korak je pri teh cake pops malo bolj tricky. Če delamo s svežimi malinami bo zadeva malenkost lažja kot z zmrznjenimi. Zmrznjene maline se bodo namreč v sredini odtajale (razen če uspemo biti res hitri) in se bodo zato izgubile malo volumna ter zato popsi na paličici ne bodo več tako stabilni kot na začetku. Ponavadi se cake pops kar potunka v čokolado navzdol, vendar tu vseeno tvegamo, da nam kroglice padejo iz paličic, zato je lažje če jih samo postrani pomočimo v čokolado, malo zavrtimo in potem pustimo, da čokolada odteče v takšnem položaju kot je slikan spodaj.


Spet vrnemo v hladilnik, da se prva plast čokolade strdi. Pri tem koraku lahko brez problema zaključimo, ampak jaz sem potrebovala zelo specifičen izgled in sem nadaljevala z rdečim prelivom. Med hlajenjem torej pripravimo še mirror glaze po tem receptu, vendar pa je količina lahko dosti manjša in prilagojena glede na število popsov.


In takole dobimo z malinami polnjene cake pops. Priznam, kar veliko dela, ampak glede na odziv otrok, ki so bili bolj veseli tega kot torte, definitivno še kdaj ponovim.




december 31, 2016

December je moj čas - prazniki, svečke, lučke, darila, posebno vzdušje in moj rojstni dan. Zadnjič mi je prijateljica rekla, menda si ne boš še sama torte delala ... Ja no, seveda da si jo bom! Čez leto sem jih naredila prijateljem, zdaj ob koncu leta si jo pa zaslužim tudi jaz!!! Eno tako božično, če me je že skoraj Božiček prinesel :)

 Originalni recept za biskvit je iz kulinarike in je po moje eden bolj priljubljenih, saj res vedno uspe, izredno lahko je prilagajati količine glede na to kako veliko torto rabimo in z nekaj spremembami lahko dobimo različne variacije, recimo tako kot pri tej torti, ko sem želela čokoladni biskvit in sem zato del moke zamenjala s kakavom.

 Za biskvit premera 24 cm: 

 5 jajc
250 g sladkorja (bel ali rjav)
1 strok vanilije (lahko tudi vanilijev sladkor)
1 dcl olja
1 dcl vode
200 g moke
50 g grenkega kakava
1 pecilni prašek (15 g)
Jajca ločimo in iz beljakov stepemo trd sneg. Rumenjake in sladkor stepamo, da masa pobledi in naraste, nato dodamo vanilijo, vodo in olje ter dobro premešamo. Nato dodamo moko in  pecilni prašek ter premešamo, da je masa enotna. Na koncu na roko nežno vmešamo sneg. Prelijemo v namaščen in pomokan tortni obod in pečemo na 175° C cca 30 - 40 minut, čeprav jaz raje proti koncu preverim z zobotrebcem, kdaj je biskvit pečen, kot da bi se zanašala na uro. Biskvit ohladimo in razrežemo na 3 oblate.

 Nadev:
500 g + 100 g malin
200 g sladkorja
12 g želatine (4 tsp)
120 ml vode (8 tbsp)
60 ml limoninega soka (4 tbsp)
2 beljaka
500 g sladke smetane


Tale mousse iz torte Planica je eden mojih najljubših. Če pa še dodamo cele maline ... mmmmm.
Želatino zmešamo z 2 žlicama vode in 2 žlicama limoninega soka in pustimo, da nabrekne. Beljaka zmešamo s 60 g sladkorja, segrejemo nad paro, da je mešanica topla na otip ter vmes stalno mešamo. Z mešalnikom mešamo 5 minut, da dobimo čvrst švicarski sneg (Swiss Meringue). 500 g malin zmešamo s 6 žlicami vode in 2 žlicami limoninega soka ter spasiramo v pire. Malo segrejemo, ker se bo mešanica malenkost razredčila, nato pa prelijemo čez sito, da odstranimo semena. Dodamo sladkor in kuhamo 5 minut, da se malo zgosti, nato dodamo želatino in mešamo toliko časa, da se razpusti. Mešanico ohladimo na sobno temperaturo, vmes pa stepemo sladko smetano. Ohlajenim malinam dodamo sneg in dobro premešamo. Dodamo še stepeno sladko smetano in ponovno dobro premešamo. 

Na vsako izmed dveh plasti biskvita razdelimo polovico ostalih malin ter prelijemo z moussom ter pokrijemo z zadnjim oblatom. Pustimo v hladilniku par ur da se strdi.

Premaz:
150 g temne čokolade
100 g mlečne čokolade
250 g sladke smetane
250 g mascarpone
100 g kisle smetane

Čokolado nasekljamo na majhne koščke, prelijemo s sladko smetano in segrevamo v mikrovalovni pečici in vmes pomešamo, dokler ni čokolada stopljena. V hladilniku mešanico ohladimo, da je res mrzla, nato pa stepemo do polovice. Dodamo mascarpone in kislo smetano ter stepemo do konca ter premažemo torto.


Še piškotni rogovi (LINK kasneje tu) in svetleči cakepop nos in naš Rudolf je rojen.




december 26, 2016


Lani sem naletela na recept za čokoladne razpokančke, ga preizkusila in se zaljubila. Seveda bodo tudi letos del moje praznične peke, hkrati pa sem želela najti recept, ki bi malo uravnotežil moj izbor piškotov in bi bil nasprotje vse tiste čokolade. Nekaj lažjega, bolj nežnega ... In točno to mi je uspelo najti. Limoninih razpokančkov nisem želela delati, ker nisem pretiran ljubitelj limon, potem pa sem našla recept za kokosove, ki so izgledali točno tako, kot sem si jih zamislila. Malo sem prilagodila sestavine, rezultat pa je vseeno izgledal točno tako kot je moral.

Recept je res izredno preprost, piškotki pa puhasto mehki z nežnim pridihom kokosa in z značilnim razpokanim videzom.

Za cca 45-50 piškotov:

240 g moke
70 g kokosa
8 g pecilnega praška (1 + 1/2 tsp)
100 g belega sladkorja
100 g rjavega sladkorja
120 g masla
2 jajci

Za valjanje: malo belega sladkorja in sladkorja v prahu 
Opcijsko za variacije: rumov sladkor, grenki kakav


Sladkor (obe vrsti) mešamo s sladkorjem, da postane penasto in dodamo jajci. 


Stepamo, da mešanica lepo naraste, nato pa dodamo moko, kokos in pecilni prašek in dobro premešamo. Če bi želeli bolj intenziven kokosov okus, potem lahko malo zamenjamo razmerje kokosove in navadne moke (dodamo kakšno žlico kokosove in odvzamemo kakšno žlico navadne) ali pa dodamo par kapljic kokosovega ekstrakta. Pustimo stati v hladilniku pol ure.

Pečico segrejemo na 175° C, v dva globoka krožnika pa si pripravimo beli sladkor in sladkor v prahu, v vsakega enega.


Oblikujemo kroglice velikosti cca 2 cm in jih najprej povaljamo v belem sladkorju, nato pa še v sladkorju v prahu. Potem jih v dlani malo potresemo, da se znebimo odvečnega sladkorja in jih damo na pladenj malo bolj narazen, saj se kar malo bolj razlezejo. Na moj pekač iz pečice sem jih naenkrat spravila recimo 12.



Pečemo 13 minut, damo iz pečice in počakamo, da se malo strdijo preden se jih dotikamo, ker bodo zelo mehki, ko jih bomo vzeli iz pečice.







Variacije

Če imamo pri roki rumov sladkor, lahko z njim nadomestimo beli sladkor, v katerem povaljamo kroglice. Z rum-kokos kombinacijo pač ne moremo zgrešiti.

Če pa nujno rabite kaj bolj čokoladnega, ampak so recimo čokoladni razpokančki preveč za vas, potem enostavno sladkor v prahu zamenjamo za grenki kakav in dobimo takšne čoko-kokos razpokančke.


december 18, 2016

Jeeeeej december je, moj mesec. Končno sem tudi jaz začela razmišljati malo bolj praznično in ugotavljati kaj se bo letos znašlo v mojih vsakoletnih vrečkah piškotov. Pred časom sem videla na Pinterestu, da se da beljak spremeniti v luštne smrečice in kaj je bolj prazničnega kot smrečica. V čast postavitvi naše okrašene smrečice v dnevni sobi, je bil ravno pravi čas tudi za sladke smrečice.

Za cca 25 smrečic:

1 beljak
50 g belega sladkorja
pol žličke limoninega soka
barvne perlice
sladkor v prahu po želji

Namen mojega prispevka o beljakih in o snegu in o pripravi mase za poljubčke je bil ravno ta, da ne bodo ti nasveti razmetani po različnih postih, podobnim temu, tako da za vse nasvete hitro preberite ta dva posta, potem pa prav tako hitro nazaj.

Ste že? Potem pa naprej!

Uporabila sem francoski meringue, ki sem ga obarvala z zeleno jedilno barvo.


Maso sem nato nadevala v dresirno vrečko z zvezdastim nastavkom. Po več preizkusih ta deluje dosti lepše kot običajen okrogel nastavek.


Pekač prekrijemo s peki papirjem. Da nastanejo smrečice in ne samo kupčki je potrebno malo vaje, ampak po par testnih smrečicah boste že profesionalci. Trik je v tem, da se dela po fazah, torej da najprej izstisnete spodnji del, tako da nastavek držite čisto pri pladnju. Potem prenehajte stiskati, malo dvignite nastavek in ponovno stisnite, tokrat malo manj, tako da naslednja plast ne bo tako široka kot spodnja. Ponovite še enkrat in nastavek dokončno privzdignite, da nastane lep vrh.

Smrečice pred peko/sušenjem posujte s perlicami.

Sušimo na 90° C uro in pol, ugasnemo pečico in pustimo več ur ali čez noč v pečici, dokler ta ni ohlajena.

Rezultat je tako neverjetno lušten, da sem bila še jaz popolnoma navdušena!




Če pa smrečice potresemo še s sladkorjem v prahu, potem pa lahko pričaramo pravo zimsko pravljico!





december 11, 2016



Zdaj, ko ste si sigurno že prebrali moj doooooolg prispevek o osnovah jajc in snega, lahko nadaljujemo učno uro z izboljšano verzijo beljakovega snega. Beljakovi poljubčki, španski vetrci, meringue ... toliko izrazov za eno in isto zadevo. Mogoče izgleda kot znanost glede na dolžino posta, ampak je dejansko ena bolj preprostih zadev.


 Kakšen sladkor?

Uporabi se lahko katerikoli sladkor, seveda z nekaj odstopanji v končnem rezultatu:

- običajni beli kristalni sladkor - najpogosteje uporabljen, ne glede na izbiro metode (glej spodaj), ki da tudi najlepše rezultate,
- rjavi sladkor - ker ima večje kristale, se ti težje raztopino v beljakih in je zato bolj primeren pri metodi, kjer se beljak greje, bo pa sneg zato bolj rjavkaste barve,
- sladkor v prahu - se sicer lažje raztopi, ampak sneg je lahko malo bolj suh in manj voluminozen kot če uporabimo kristalni sladkor.


Katera metoda?

Francoski meringue

Mogoče se sliši komplicirano in preveč sofisticirano, ampak gre dejansko samo za lepši izraz sladkega beljakovega snega, narejenega po metodi, ki jo uporablja večina.

Sneg začnemo stepati, da že malo naraste, potem pa počasi dodajamo sladkor, recimo po 20 g naenkrat. Fino je, da se sladkor vedno raztopi, preden dodamo novo rundo. Najlažje je to preveriti tako, da čisto malo snega vzamemo med prste in če čutimo še kristale, potem še malo premešamo.

Nekatere znamke kristalnega sladkorja imajo večje kristale kot druge in če najdete kakšno, ki ima manjše kristale, potem uporabite kar to, ker bo sneg bolj enakomeren. Tista, ki sem jo uporabila jaz, ima sorazmeroma velike kristale in se niso vsi popolnoma raztopili, pa so poljubčki vseeno lepo uspeli, tveganje pa pač je, da bi lahko izgledali zrnasti.

Končni rezultat mora biti tako trd sneg, da stoji pokonci (pogosto imenovan stiff peak ali hard peak).


Švicarski meringue

Beljake in sladkor zmešamo v skledi, ki jo postavimo nad paro. Mešamo, dokler mešanica ne doseže 60° C (gre tudi brez termometra, mešanica mora biti topla na otip in vsi kristal morajo biti raztopljeni), potem pa odstavimo in stepamo, dokler se temperatura ne ohladi nazaj na sobno, kar pa lahko kar traja 5- 10 minut. Ta vrsta snega je zelo obstojna, vendar pa bo bolj voluminozna. Gre za to, da vmešamo sladkor v beljake, še preden smo jih stepali in s tem vnesli vanje zrak. Manj zraka, manj snega.

Švicarski meringue je drugače tudi osnova za švicarsko masleno kremo.

Italijanski meringue

Ta je za moje pojme malo težji za pripravi, saj je potrebno ločeno pripraviti sneg in sladkorni sirup. Slednjega nato na pari segrejemo do določene temperature (116° C), nato pa ga med mešanjem vlijemo v sneg. Mešamo, dokler se temperatura snega ne ohladi nazaj na sobno temperaturo.


Sestavine

Razmerje sladkorja in beljaka je 50 - 60 g sladkorja na 1 beljak ne glede na tip sladkorja. Proti koncu mešanja dodamo v sneg kisel element, to je lahko recimo limonin sok (pol žličke/beljak) ali pa vinski kamen (velik ščep/beljak).

Kislina ne bo vplivala na večji volumen, le stabilizirala bo sneg, da zraka ne bo tako hitro izgubil. Tako jih lahko nabrizgamo v vse možne oblike, ki bi o tudi med sušenjem morali zadržati.


Sušenje

Poljubčke ponavadi sušimo in ne pečemo, in sicer v pečici na 90° - 100° C uro in pol, potem pa pečico ugasnejo in pustimo čez noč v zaprti pečici. Tako bodo postali trdi in hrustljavi. Vlaga je njihov sovražnik, tako da jih shranimo v nepredušno zaprti posodi. Še nepreizkušen trik (ker jih vse prej pojemo) je, da če izgubijo hrustljavost, jih damo nazaj v pečico za 15 minut na 90° C.

Če ima kdo rajši bolj mehke v notranjosti, potem jih je potrebno peči manj časa. Tisti, ki so v časovni stiski, so sigurno preizkusili tudi peko na višji temperaturi za krajši čas, ampak potem beljak malenkost porjavi ter je vsaj na začetku bolj žvečljiv v notranjosti (se pa tudi strdi, če ga pustimo nekaj časa na suhem zraku). Takšni so bili recimo tudi beljaki iz mojih mini Pavlov.

Pred sušenjem se lahko tudi barvajo z jedilnimi barvami, tako da dobimo takšne luštne jedilne okraske.





Še kakšno skrivnost lahko odkrijete na Guardian, The tough cookie in Incredibleegg.
december 11, 2016

Včasih se zgodi, da imam kakšno preprosto vprašanje o peki ali pripravi sestavin in ko iščem odgovor na internetu, se nova vprašanja kar odpirajo in odpirajo in ker internet ponuja milijone strani na vsako temo, ki si jo lahko zamisliš, se kar težko ustavim in potem pač berem in berem in raziskujem.

Ob vsej tej ogromni količini zbranih podatkov, sem jih nekako strnila v neke osnovne o beljakih, ki bodo morda v pomoč komu.


Ločevanje beljakov

Obstajajo nekako tri najbolj uporabljene metode ločevanja beljakov od rumenjakov:

Klasično ločevanje

Po moje so nas večinoma učili, da se jajca ločuje z lupino, torej da razbiješ jajce in rumenjak prelivaš med obema polovicama lupine, dokler ni ves beljak stekel v pripravljeno posodico. Ker so mrzli beljaki gostejši in se bolj držijo skupaj, jih je na ta način malenkost lažje ločiti torej ko so mrzli, saj se bo beljak bolj verjetno ločil naenkrat in v celoti kot če so jajca toplejša. Takrat je treba biti malo bolj previden in spreten, da ločiš čimveč beljaka od rumenjaka. Minus te metode je tudi, da je lupina ostra in rumenjak lažje poči in se pomeša med beljake, kar pa je strup za sneg.

Ločevanje z roko

Med gledanjem ene kuharske oddaje z Gordonom Ramseyem sem videla, da je jajca ločeval z roko. Seveda sem naslednjič še jaz poizkusila in zadeva me je tako navdušila, da večinoma ločujem jajca sedaj na ta način. Včasih človeka res navduši najbolj preprosta stvar :)

Gre za metodo, kjer jajce razbijemo in izlijemo na dlan in pustimo, da beljak steče med prsti v pripravljeno posodico, rumenjak pa nam bo ostal na dlani.


Prednost je vsekakor, da na dlani ostane res samo rumenjak, saj beljak res v celoti odteče. S to metodo bomo lažje ločili jajca sobne temperature, saj bo rumenjak bolj tekoč in bo lažje stekel med prsti. Pa še ve roke te manj zebe, če jajca niso ledena :) Minus te metode je seveda več pacarije.

Ločevanje s pripomočki

Ravno zadnjič mi je mož navdušeno pokazal pripomoček za ločevanje jajc, ki je kot bučka, ki jo stisneš in se dotakneš rumenjaka. Ko jo spustiš, tako da se ponovno napihne, posrka rumenjak v bučko, beljak pa ostane v posodici. Lahko tudi improviziramo in pravzaprav enako naredimo tudi s prazno plastenko. Zadeva deluje, ampak ni ga čez preprosto in nisem ljubitelj takšnih pripomočkov, ki se potem samo kopičijo v omarah in predalih.


Zamrzovanje

Ko so rumenjaki in beljaki enkrat ločeni, jih lahko zamrznejo, tako da ni nobene potrebe, da bi zaradi receptov, ki zahtevajo samo beljake ali samo rumenjake, metali drugo polovico stran. 

Preden zamrznemo beljake jih malo premešamo, da postanejo bolj enakomerni (drugače je en del vedno malo bolj gost, želejast in drug malo bolj tekoč). Najrajši tako rumenjake kot beljake zamrznem v pladnju za ledene kocke; v mojem pladnju ponavadi tako 1 beljak kot 1 rumenjak ustvarita dve kocki, ki jih potem, ko je vse popolnoma zamrznjeno, premaknem v vrečko z označbo datuma pakiranja, pustim v zamrzovalniku in uporabim po potrebi. 

Beljaki se zamrznejo lepše kot rumenjaki, ki so gostejši. Če hočete zamrzniti rumenjake, jih dobro premešajte, dodajte dober ščep soli ali pa slabo polovičko sladkorja in šele potem zamrznite. Rumenjaki so namreč tako gosti in želejasti, da bo po odmrzovanju ostal samo en neuporaben jajčni puding. Sol ali sladkor upočasnita ta proces želiranja. Žal sem to izkusila na lastni koži in sem morala stran vreči celo slaščičarsko kremo, preden sem šla na internet preverit kaj je šlo narobe.

Rumenjake in beljake uporabimo takoj, ko jih odmrznemo.


Beljakov sneg 

Kakšni beljaki so najboljši?

Najlepše in najbolj voluminozno se bodo stepli bolj tekoči beljaki. 

- starejši beljaki so bolj tekoči kot sveži in zato se lepše stepejo starejši; zelo lepo se stepejo zato zamrznjeni beljaki (samo odmrznite jih prej :) )
- beljaki sobne temperature so prav tako bolj tekoči kot mrzli, zato bo sneg lažje stepsti, če beljake pustimo nekaj časa na sobni temperaturi, preden jih stepemo

Kaj če se malo rumenjaka razbije v beljak? 

 Brez panike! Znano je, da se beljaki ne bodo stepli, če je v njih ostanek rumenjaka ali kakršnekoli maščobe. Zato recepti vedno svarijo, da mora biti posoda za mešanje čista in da bog ne daj razbijemo kaj rumenjaka v beljake.  No, situacija ni ravno tako resna in nikar ne metati stran beljakov, če nam je notri kapnil rumenjak. 

 Rumenjak čimbolj odstranimo iz beljakov, najlažje kar z jajčno lupino. Tudi če bo kaj rumenjaka še vidnega, bi se moral sneg lepo narediti. Po internetu je polno strani, ki so testirale ta mit in tudi če je v beljakih cela kapljica rumenjaka, se je sneg enako lepo naredil, torej je ta mit lahko proglašen za razbitega. 

Če vam je vseeno ali pomivate eno posodico več, potem je priporočljivo vsak beljak najprej ločiti v eno posodico in ga šele nato dodati preostalim že ločenim beljakom. 




 Vsega seveda nisem pogruntala sama; še kakšna zanimivost se najde na Incredibleegg.org ali pa na Serious eats



december 10, 2016

Traktorju Tomu je tokrat na torti krajšala čas še živalska druščina.

Pod travo se skriva bananin biskvit s čokoladno kremo in bananami, račke pa plavajo na mirror glaze-u (desetinko recepta iz linka sem uporabila), ki se je izkazal za super pogruntavščino, saj res spominja na jezerce.





december 08, 2016

Fondant je taka zadeva, da se jo moraš malo navaditi, ko pa se ga navadiš, se počutiš skoraj bos, ko te prosijo za tortico brez. S smetano nisem ravno spretna, sploh ker niti pod razno ne maram rastlinske, s katero se malo lažje in lepše dela, ljubitelj maslene kreme tudi nisem in jo uporabim zelo redko. Na koncu tako ostane ganache, ki pa ga je malo težko spraviti v določene barve. Večinoma se tako igram malo z ganachem, malo z mirror glaze-om, pa še kako drugo stvar poskusim.

Glavna junaka sta tokrat Max in Gidget iz risanke Skrivno življenje hišnih ljubljenčkev in da bo izziv še večji, sta morali biti torti dve!





Ker se nerada ponavljam, sem se preizkusila še v res eni klasiki; takšni da lahko tortico poimenujem skoraj že retro :) Max in Gidget pa iz temne in bele čokolade.






december 07, 2016
Copyright © 2016 Sladko popotovanje | By Designscrazed